V veselem kramljanju smo s škratolinčkom Tinčkom in zgodbo o pohlepni Veroniki sproščeno premagovali pot.

Sledili smo oznakam na učni poti, pazili na varen korak, opazovali mlinčke, razgled in se čudili “zloženim kamnom” na vrhu hriba – ugotovili smo, da so razvaline starega gradu.

Na vrhu smo zavriskali, se čudili, kako visoko smo prišli in kako daaaleč se vidi, si razdelili blazinice za pod zadnjo plat ter si privoščili zasluženo malico.

Kmalu po malici smo ugotovili, da tu zgoraj princeska verjetno ne stanuje več in spustili smo se v dolino. Spust je potekal gladko. A kljub temu je bil to naš prvi vzpon po zimi in naše male nožice so začutile rahlo utrujenost. Varnost ima prednost, zato smo Veroniki in njenim zakladom le od daleč pomahali na mali grad, ker smo se odločili, da neprijazne kače ne bomo več iskali.

Aprila, ko se malo odpočijemo, se bomo odpravili raziskovat rokovnjaške luknje v Kamniški Bistrici – bomo videli, kaj nas čaka tam!

The post STARI GRAD appeared first on PD Moravče.

V soboto, 1. aprila 2017, smo se ob 7.00 odpravili z avtobusne postaje v Moravčah. V Cerkljah smo pobrali pohodnike, ki so šli tudi z nami. Vseh skupaj se nas je zbralo 57.

Na poti nas je zopet spremljal mali Škratolinček Tinček.  Bil je malo nagajiv in je že v prvih 500 m poti eni od mamic razparal pohodne čevlje. Zasilno smo jih pokrpali s povoji, a sta že v drugem kilometru oba čevlja popolnoma razpadla. Pohodnica  je z povitimi čevlji srečno prispela do koče, kjer so ji prijazni oskrbniki posodili en par svojih čevljev. Tako je pohodnica varno nadaljevala pot v dolino.

Otroci so postopoma pričeli svoje starše ovijati okoli prstov in jih izkoriščati, zato smo se vodniki odločili, da skupini ločimo. Škratolinček je otroke zamotil s pokanjem čarobnih piskajočih mehurčkov, starši pa so hitro stopili naprej in tako smo imeli tik tak obe skupini ločeni.

Naprej po poti nam je škrat puščal svoje skrivnosti, katerih pa ni bilo potrebno veliko, saj jim je sama okolica nudila nešteto dodatnih zaposlitev. Nekateri predeli poti so bili še vedno poledeneli, tako smo lahko v tistih odsekih pot nadaljevali po gozdu.

Ogledali smo si vrhove nad nami, načrtovali nadaljnje pohode in uživali v sončnem in toplem vremenu. V dolino smo vsi prispeli varno in lahko rečem, da tudi zadovoljni s potekom sobotnega dne. Velika večina otrok je bila predšolskih, kar se je dobro pokazalo tudi v vožnji z avtobusom nazaj domov – večina malih otroških glavic je zaspala v naročjih staršev.

The post Planica – Tamar – Planica appeared first on PD Moravče.

V juniju se je odvijal planinski tabor za predšolske otroke. Odpravili smo se na Pohorje. Bivali smo v Ruški koči na Arehu.

Težko pričakovani datum, ko se bomo odpravili prespat, na tabor, je končno prišel. Otroci so odštevali dneve in se veselili. Že sama vožnja z avtobusom do Pohorja je pomenila velik dogodek. Da ne omenim kovčka v katerem so imeli spakirane svoje stvari.

Prvi dan smo se odpravili od pohorske vzpenjače do Mariborske koče. Vmes smo srečali škrate in si ogledali velike svinjske kopalnice. Ob veselem pomenkovanju smo na cilj hitro prispeli. Takoj nato smo morali seveda preveriti, kje so kovčki in ali so varno pospravljeni v avtobusu. Le tako smo lahko pomirjeni nadaljevali pot.

Po kosilu smo razpakirali stvari ter se odpravili na plezanje. Vsak je imel možnost preizkusiti svoje sposobnosti na varovani plezalni steni. Seznanili smo se z osnovnimi pripomočki, njihovim poimenovanjem. Spoznali smo, zakaj je pomembno pravilno zavezati vrv in zakaj moramo na glavi obvezno imeti čelado.

Poleg plezalne preizkušnje je bila otokom zanimiva tudi hoja ob jeklenici in vrvni ograji. To je bilo za njih nekaj novega in so kljub starosti (3-5 let) vsi zmogli. Ne samo to, razburjenje jih je kar gnalo naprej.

Pri večerji, ob pogledu skozi panoramsko okno, se je razlegel glas: »Sto milijonov metrov smo visok! Poglej!« Ni potrebno veliko, da so otroci zadovoljni. In sto milijonov jih ni bilo. Bili pa smo na 1246 m. Kar smo lahko spoznali ob sicer toplem in vročem dnevu in mrzlem večeru, ko smo iz kratkih rokavov v nekaj minutah vsi imeli oblečene puloverje in vetrovke.

Ni bilo potrebno veliko, da bo otroci zvečer zaspali. In zjutraj so zgodaj odprli oči in pričeli s spraševanjem, ali že gremo hodit. In smo šli po zajtrku. Od Ruške koče po krožni poti do hotela Zarja. Pot poteka skozi gozd in ponuja nekaj kulturnih zanimivosti. Mi smo si privoščili pravljične trenutke ob iskanju in preganjanju škratov, kar ni bilo težko, saj so tod vse pohorske stezice polne mineralnih kamnin, ki se svetlikajo in spominjajo na zlato, ki ga škrati prenašajo.

Popoldne smo tako tudi obiskali škratovo deželo v gozdu, kjer smo jim tudi pomagali zgraditi hišice in urediti bivalno okolico. Dela smo imeli še in še, ravno tako idej, kaj še postoriti.

Po večerji smo imeli »pižama party«. Ker smo se odločili, da ne bomo šli zgodaj spat, smo ob polni luni zopet zapustili naše bivališče ter se odpravili na pohod s svetilkami. Popoldansko ustvarjanje je bilo poplačano, saj smo kmalu zavili s poti v gozd, kjer so nas pričakali vile, v drevesih smo opazovali škratove hiške ter imeli pot osvetljeno  z lučkami. Pravljičnost je dosegla vrhunec, ko smo našli njihovo sladko zahvalo za popoldansko delo.

Naslednje jutro so nas že prišli obiskat starši. Zjutraj je mraz in daljša močna ploha dežja poskrbela, da smo dogajanje prilagodili. Tako so nekateri po podelitvi priznanj odšli. Večino se kljub vsemu zanimalo, kje smo ustvarjali škratkom bivališča. Najbolj pogumni so se tudi vzpeli na Žigartov vrh (1346 m), kot je bilo prvotno načrtovano. Ob vrniti pa smo počasi zapustili kraj, kjer smo preživeli tri lepe dni!

The post TABOR POHORJE – RUŠKA KOČA appeared first on PD Moravče.

Jesen je postregla z vsemi svojimi značilnostmi: hladom, vetrom, razgledom, polno odpadlega listja… Ker smo bili na vse to dobro pripravljeni, smo se le prepustili uživanju. Tako se je 47 pohodnikov vzpelo na pobočje Gobavice. Kmalu smo bili nagrajeni z razgledom. »Poglej, kok smo visok! Tolk, da se tut Triglav vid!« se je zaslišalo. Pa smo jih razočarali… Razgled je bil res lep – vendar na Kamniško-savinjski odsek našega gorovja. Ob razlagi, da je Triglav na drugi strani pa je sledil sklep. »Nas boš pa drugiš bl visok pelala, da ga bomo lahko vidl!« In gremo naprej…
Za otroke je bil pogovor zaključen – drugič… Dodano jih ni več zanimalo.

Na vrhu nam je prijazno osebje gostinskega lokala ob našem prihodu nemudoma postreglo s toplim čajem. Res smo jim bili hvaležni. Glede na to, da je vrtčevsko igrišče trenutno gradbišče, pa so bila igrala na vrhu kot balzam.

Naigrali smo se, nato pa se po trim stezi napotili v dolino. Seveda brez dodatne telovadbe ni šlo.

Anka ROPRET

The post MENGEŠKA KOČA NA GOBAVICI appeared first on PD Moravče.

Mladi pohodniki so bili razigrani in pogumno so premagovali pot posuto s snegom. V dveh urah smo bili na vrhu. Dobro zakurjena krušna peč je nudila dobro sušilnico za naša oblačila. Po večerji nas je obiskal Miklavž, ki nas je nagovoril in tudi vse obdaril. Poveselili smo se, posladkali in kmalu utrujeni pospali.

Zjutraj pa vrišč – na sneg. Tega je bilo res veliko, tako smo dopoldne posvetili raziskovanju naravnega okolja. Prijetno je bilo gledati, kako različno je bilo to raziskovanje. Prav vsa pa zelo motivirana.

Po temeljitem preoblačenju in kosilu se je pokazalo tudi sonce, ki nas je nato spremljalo v dolino. Pokazali so se lepi razgledi, ki niso nikogar pustili ravnodušnega.

Lepo nam je bilo
Anka ROPRET

The post DVODNEVNI POHOD – MRZLICA appeared first on PD Moravče.

Raziskovali smo podzemno jamo imenovano Železna jama. Tokrat je bila ta izkušnja edinstvena, saj je bila prvi stik z neznanim.

“V temo gremo”

“A tam straši!”

“Kaj pa če ne bomo nč vidl'”

“Zakaj pa nisi naročila naj vzamemo svetilke?”

“A tm je zdej kdo doma?”

So sipala vprašanja malih nadebudnežev starih 3 – 5 let. Ugotovili smo, da imajo jamarji v jami napeljane luči, da je pot zavarovana, da se morajo oči malce navaditi na temnejši prostor in da je jama pravzaprav zelo zanimiva. Ali veste, da so jo včasih uporabljali celo za hladilnik…

Tudi muzej je ponudil veliko vprašanj kako in kje rastejo ti zanimivi kamni, najdlje so se zadržali pri okostjih jamskega medveda in zobnih ostankih različnih živali.

Zadnji del muzeja je ponudil ogled jamarske opreme. Čelade na policah, vrvi, lestve, škripci, prižeme, reševalna oprema, svetilke…

“kolk majo jamarji velik za nosit!”

Ta dan smo videli in slišali veliko novega. Prvič smo stopili v jamo. Prvič smo od blizu videli netopirja in jamsko kobilico. Od vsega navdušenja smo se morali malce sprostiti, zato smo se odpravili na po poti do gradu Krumperk. tja, kjer je nekaj časa živel vitez Adam Ravbar…

The post ŽELEZNA JAMA appeared first on PD Moravče.

V torek, 10. aprila se je 45 pohodnikov odpravilo proti slapu Orglice.
Iz Kamniške Bistrice smo se odpravili proti partizanski bolnici Bela, nadaljevali do slapu nad bolnico in se odločili, da pot zaključimo.

Odločitev se je izkazala za pravilno, saj se je po vkrcanju na avtobus vlil močan naliv.
Raziskovanje naravnega spomenika je postreglo z mnogimi zanimivimi vprašanji; medosebnih odnosov, o pomembnosti razreševanja konfliktov po mirni poti…
Komaj se je pohod zaključil, že je bilo postavljeno vprašanje –
“Kam pa juter gremo?!”

The post KAMNIŠKA BISTRICA – PARTIZANSKA BOLNICA BELA – SLAP BELA appeared first on PD Moravče.

Tokrat smo se odpravili na planinski dom Ušte – Žerenk, kamor s smo v sredo prišli peš. Po kosilu sta nas obiskala Kekec in Pehta z volkcem. Obiskali smo tudi bližnji ranč pr´Osolet. Zvečer pa smo imeli zabavo v pižamah.

Drugi dan smo se odpravili proti Sv. Florjanu, kjer smo tudi imeli kosilo na prostem. Pri vzpenjanju smo se seznanili z delom markacistov in pomembnostjo njihovega dela. Ko smo se vrnili do doma, smo se tudi sami preizkusili v vlogi markacistov in na kamne narisali vsak svojo markacijo. Ko so se sušile, pa nam je škratek Uštek malce ponagajal in nam jih poskril. Tako smo odšli po svetilke in se odpravili na iskanje. In našli smo prav vse, čeprav je bila trda tema! Na koncu je Uštek pustil priboljške, kot opravičilo, da nam je ponagajal.

Tretji dan smo se s kombiji odpeljali na naše izhodišče pod Limbarsko goro. Od tam smo pot nadaljevali do vrha. Ko smo se s pohoda vrnili, smo se odpravili v bližnji gozd, kjer smo postavljali škratkove hišice. In že sta prišla na obisk gorska reševalca, ki sta nam povedala mnogo zanimivih stvari o delu gorskih reševalcev. Za piko na i pa nas je ob koncu obiskal tudi kočijaž z ranča pr`Osolet in s kočijo popeljal vse, ki so to želeli.

Četrti dan so se nam pridružili starši. Skupaj smo se odpravili v Dešen, kjer smo si ogledali 200 milijonov let staro zanimivost (kamnito srce), v kateri so fosili. Po vrnitvi smo  podelili zaslužena priznanja in se poslovili.

The post PLANINSKI TABOR ZA PREDŠOLSKE OTROKE appeared first on PD Moravče.

Tam se je odvijal integracijski dogodek, ki smo se ga z veseljem udeležili. Udeležencev je bilo mnogo in potrebno je bilo kar nekaj premišljenih organizacijskih ukrepov, da je stvar potekala gladko in se otroci v množici niso porazgubili.Tokratni pohod je bil pester in zanimiv, postregel je z kar nekaj novimi izkušnjami- ne le otrokom, tudi spremljevalcem.

The post PLANINA NAD VRHNIKO appeared first on PD Moravče.

Skupaj smo se podali na Štefanjo goro. Avtomobili in avtobus so nas pripeljali do vasi Dvorje pri Cerkljah. Od tam smo pot nadaljevali po vzpetini dvorjanskega hriba, po poti do “mežnarja” na Štefanji gori. Tam smo se okrepčali in pridobili zaslužene nagrade. Skupno druženje je hitro minilo, tako smo si lahko zaželeli le še:

VAREN KORAK NA POTI MED POČITNICAMI!

The post OTROŠKI ZBOR ČLANOV appeared first on PD Moravče.