V veselem kramljanju smo s škratolinčkom Tinčkom in zgodbo o pohlepni Veroniki sproščeno premagovali pot.

Sledili smo oznakam na učni poti, pazili na varen korak, opazovali mlinčke, razgled in se čudili “zloženim kamnom” na vrhu hriba – ugotovili smo, da so razvaline starega gradu.

Na vrhu smo zavriskali, se čudili, kako visoko smo prišli in kako daaaleč se vidi, si razdelili blazinice za pod zadnjo plat ter si privoščili zasluženo malico.

Kmalu po malici smo ugotovili, da tu zgoraj princeska verjetno ne stanuje več in spustili smo se v dolino. Spust je potekal gladko. A kljub temu je bil to naš prvi vzpon po zimi in naše male nožice so začutile rahlo utrujenost. Varnost ima prednost, zato smo Veroniki in njenim zakladom le od daleč pomahali na mali grad, ker smo se odločili, da neprijazne kače ne bomo več iskali.

Aprila, ko se malo odpočijemo, se bomo odpravili raziskovat rokovnjaške luknje v Kamniški Bistrici – bomo videli, kaj nas čaka tam!

The post STARI GRAD appeared first on PD Moravče.

V soboto,  18. marca je bil dan, ko smo se podali na spominski pohod – Marjanov pohod po Vegovi poti. Ta je bil 8 po vrsti.

Pot je tokrat prehodilo 21 pohodnikov, med njimi tudi osnovnošolec prve triade. Pot nas je vodila iz moravške avtobusne postaje mimo Hribc,  vzpeli smo se na Javoršico in preko prelaza Bovon. Po malici iz nahrbtnika smo pot nadaljevali v smeri Zagorice, kjer smo se ustavili na Vegovi domačiji.

Kot se spodobi, smo se v pogovoru večkrat spomnili preteklih časov;  kako je potekalo ustanavljanje društva, kako so ljudje sledili Marjanu in kdo je vodnik Marjan sploh bil – mlajšim generacijam so bili ti podatki zanimivi. Ugotovili smo, da se ti dogodki niso dogajali nekje daleč v davni preteklosti, ampak  tu med nami, le nekaj let nazaj.

Zagorico smo zapustili in pot nadaljevali v smeri Velike vasi, kjer smo se vzpeli po poti proti Miklavžu, a v razcepu zavili proti planinskemu domu Ušte – Žerenk, kjer nas je čakala topla malica.

The post Marjanov pohod appeared first on PD Moravče.

Šipa dol, smeti čez ramo – ven iz avtomobila, in naprej proti domu… Se dogaja zdaj – vsak teden po nekajkrat.

Tako smo se planinci domačega planinskega društva odločili, da se v soboto, 25. marca pridružimo čistilni akciji. Naša pot je potekala proti planinskemu domu. Najprej smo se odločili počistiti pot po asfaltni cesti. Nabrali smo kar nekaj nečistoč in se spraševali, v kakšnih stiskah se znajdejo ljudje, ki odpadne embalaže NE UPAJO odnesti do domače kante. Čudili smo se spretnostim tistim, ki zavezane vreče smeti uspejo pripeljati do vrha klanca in jih potem odvreči v dolino. K sreči nas je še vedno velika večina »prelenih«, da bi to počeli in svoje smeti po liniji najmanjšega odpora uspemo odnesti le do domače kante.

Tako smo v upanju na nadaljnjo  neokrnjenost našega malega bisera pobrali  »pokale« in jih dali v za to namenjene vreče za smeti, ki pa jih je že ob poti prijazno naložil mimoidoči vaščan, ki se je akcije udeležil s kombijem, kamor je zbiral vse tisto, česar drugi ne uspejo prinesti do doma!

The post Čistilna akcija po planinskih poteh appeared first on PD Moravče.

V soboto, 1. aprila 2017, smo se ob 7.00 odpravili z avtobusne postaje v Moravčah. V Cerkljah smo pobrali pohodnike, ki so šli tudi z nami. Vseh skupaj se nas je zbralo 57.

Na poti nas je zopet spremljal mali Škratolinček Tinček.  Bil je malo nagajiv in je že v prvih 500 m poti eni od mamic razparal pohodne čevlje. Zasilno smo jih pokrpali s povoji, a sta že v drugem kilometru oba čevlja popolnoma razpadla. Pohodnica  je z povitimi čevlji srečno prispela do koče, kjer so ji prijazni oskrbniki posodili en par svojih čevljev. Tako je pohodnica varno nadaljevala pot v dolino.

Otroci so postopoma pričeli svoje starše ovijati okoli prstov in jih izkoriščati, zato smo se vodniki odločili, da skupini ločimo. Škratolinček je otroke zamotil s pokanjem čarobnih piskajočih mehurčkov, starši pa so hitro stopili naprej in tako smo imeli tik tak obe skupini ločeni.

Naprej po poti nam je škrat puščal svoje skrivnosti, katerih pa ni bilo potrebno veliko, saj jim je sama okolica nudila nešteto dodatnih zaposlitev. Nekateri predeli poti so bili še vedno poledeneli, tako smo lahko v tistih odsekih pot nadaljevali po gozdu.

Ogledali smo si vrhove nad nami, načrtovali nadaljnje pohode in uživali v sončnem in toplem vremenu. V dolino smo vsi prispeli varno in lahko rečem, da tudi zadovoljni s potekom sobotnega dne. Velika večina otrok je bila predšolskih, kar se je dobro pokazalo tudi v vožnji z avtobusom nazaj domov – večina malih otroških glavic je zaspala v naročjih staršev.

The post Planica – Tamar – Planica appeared first on PD Moravče.

V ponedeljek, 10. aprila 2017, je v Moravče prišlo 42 članov DU Petrovče. Želeli so vodnike, ki bi jih pripeljali na planinski dom Ušte – Žerenk.

Ob 9.00 so prispeli na avtobusno postajo v Moravčah, kjer smo se seznanili s posebnostmi skupine. Najmlajši član v pohodniški skupini je štel 68 let, najstarejši in med najvitalnejšimi pa 82. Sprejeli smo sklep, da se bomo  prilagajali glede na različne sposobnosti udeležencev – tisti hitrejši in zmogljivejši bodo kanček počasnejši in bodo izkazali razumevanje do počasnejših. Počasi in vztrajno smo nadaljevali pot, med vzpenjanjem smo se zamotili z zgodovino, rastjem in posebnostmi Moravške doline. Na vrhu so le malo predahnili in prosili, kaj si še lahko ogledamo…

Tako smo se sprehodili tudi do  Ranča pr´ Osolet, kjer smo opazovali koze in konje, se seznanili z možnostjo posebne nočitve na njihovi domačiji. Ogledali smo si vhod v Osoletovo jamo, prebrali vse na turistični tabli, se čudili pestrosti danega okolja, ena iz med organizatork PD Petrovče je tudi razložila kameninsko podlago tal, kar je njeno strokovno področje. Na kratko so se s pogledom na dolino predstavili vidni vrhovi in zgodovinske ter trenutne značilnosti naše doline.

The post Pohodniki DU Petrovče na Uštah appeared first on PD Moravče.

Udeležilo se ga je 53 pohodnikov. Množica je bila zelo pestra; nekaj takih, ki niso točno vedeli, kam se podajajo, nekaj takih, ki so pot že kar nekajkrat prehodili in tudi nekaj takih, ki so pot prehodili že dvajsetič. Kljub raznoliki množici ljudi, pa je  celoten pohod potekal izredno sproščeno. Z več koncev se je najprej slišal vrisk in smeh, šele nato smo zagledali kolono pohodnikov. Vse pa je potrebno pohvaliti, da so pametno preudarili, do kam segajo njihove sposobnosti in so upoštevali pomembnost sprotne hidracije telesa ob naporih.

Zbrali smo se pred planinskim domom ob 4.00 zjutraj. Tam smo zapisali vse potrebne podatke, prešteli udeležence ter se odpravili na dolgo pot. Pot, ki pelje po mejnih vrhovih naše občine in je dolga polnih 52 kilometrov. Nismo se ustrašili – oprtali smo si nahrbtnike, zavezali čevlje, pritrdili in prižgali svetilke ter pričeli s korakanjem. Začeli smo s prvim in v povprečju opravili prek 64 000 korakov. Statistika je dobra, saj nas je kljub veliki količini opravljenih korakov zaskelelo le nekaj žuljev.

Tokratno pot smo kot rečeno začeli pri planinskem domu Ušte – Žerenk in nadaljevali v smeri proti Sv. Miklavžu (741 m), Ciclju (836 m) in Murovici (743 m) v Javoršico, kjer nas je pričakala prva krepčilna miza. Ga. Barbara Seifrid in njen partner sta pripravila za vsakega pohodnika nekaj krepčilnega. Po kratkem postanku smo pot nadaljevali v smeri Tuštanja. Tam je bil planiran in izveden malce daljši odmor. Na grajskem dvorišču je mize obložila družina Pirnat. Ob sproščenem klepetu smo uživali v grajski postrežbi.

Pot smo želeli danes končati, zato smo se morali odpraviti naprej, mimo Imenj (380 m) in nato na  Sv. Mohorja (511 m) ter se spustiti v Vinje. Tam so se sline pocedile prav vsem pohodnikom. Mize so se kar šibile pod kosi kruha, ki so bili namazani z domačo zaseko, flancati in jabolčnimi krhlji. Vse to nam je pripravila družina »pr ` Luk«. Napolnjeni z energijo smo pot pospešili proti Limbarski gori (773 m).

Od tam se je pot kar nekaj časa spuščala, naporna ni bila, a je imela neverjetno veliko ovinkov. Prišli smo do Tlačnice, kjer nas je  družina »pr` Tič« povabila v svoje prostore. Ponujeno smo z veseljem sprejeli, prav nam je prišel tudi prostor, kjer smo se lahko usedli.

Ni bilo druge, kot da se poslovimo in nadaljujemo. Kam? Proti Vrhu nad Mlinšami (435 m) in naprej na Kandrše. »Pr` Gorenc« so nas zopet postregli. Razen rahle utrujenosti nam ni bilo hudega. Pot pod noge in vzponi so postajali vedno težji. Teren se v tem delu najbolj dvigne. Mimo Slivne se vzpnemo na najvišji vrh Moravške doline – Pivkelj turn (880 m). Osvojeni vrh pa pospeši sleherni korak, saj nas čaka zadnji košček današnje preizkušnje. Kolona se prične trgati, vsak bi bil rad čimprej na cilju. Nekateri so mimo Osoletove jame skorajda tekli. In prišli smo. Na cilj. Ponovno do izhodiščne točke pri planinskem domu (658 m).

The post 22. Prvomajski pohod po Moravški planinski poti appeared first on PD Moravče.

V maju sta bila 12. in 13. dan v mesecu rezervirana za doživetja na dvodnevnem pohodu.

V petek popoldne, takoj po šoli, smo se odpravili. Iz Moravč, mimo Krtine, na Pohorje.

Prav do pohorske vzpenjače. Tam nas je počakal g. Miro, ki ima to področje v malem prstu. O Pohorju ve takorekoč vse. In nas je odpeljal… Do cerkve Sv. Bolfenka. Tam je sledila tudi ustrezna pripoved o tem, zakaj je del cerkvenega obzidja tako zanimivo podrt.

In naprej do razglednega stolpa, kjer smo premagovali strah pred vrtoglavico in uživali v brezmejnem razgledu. Med potjo smo šli tudi mimo radarja, smučišča in kmalu prispeli na Ruško kočo, ki je predstavljala današnji cilj. Tam nas je že čakala večerja. In nato še posebni trenutki, ki se ne zgodijo na vsakem pohodu… To je noč, ko mladi planinec preživi noč v planinah samostojno, brez staršev. Kako jim je šlo? Več kot odlično! Zvečer so eden za drugim utonili v sanje, zjutraj pa smo jih nežno zbudili. Po komentarjih  – seveda prezgodaj.

In smo se odpravili naprej proti Žigartovem vrhu. Brez težav smo ga osvojili. Na poti nazaj smo se ustavili v škratovi deželi, kjer smo dogradili nekatera bivališča škratov, druga pa na novo postavili. Po kosilu je sledil še skok na Ribniško Pohorje. Nato pa po dobri uri vožnje v objem staršev.

The post Dvodnevni pohod Pohorje appeared first on PD Moravče.

V soboto, 3. junija 2017, nas je pot popeljala  na Donačko goro (884 m).

Pot je potekala sproščeno in zanimivo. Tokrat smo preizkusili tudi svoj pogum in nadgradili spretnost hoje ob jeklenici. Prav vsi smo zmogli in se odločili, da gremo še na tako in podobno pot – polno zanimivosti. Ena od teh je tudi pestra izbira naravnih aktivnosti. Od zeliščarstva, do gobarstva. Slednjemu smo se tokrat še posebno posvetili.

Zadovoljni in tokrat s polnimi nahrbtniki smo se vrnili domov.

The post Donačka gora appeared first on PD Moravče.

Zbrali smo se ob 17.00 na parkirišču pri gostišču Nad logom in se peš odpravili proti Uštam. Med potjo smo videli zelo lep razgled na Moravče, saj smo imeli sončno vreme. Na cilju smo se najprej okrepčali z dobro malico, potem pa smo mladim planincem podelili nagrade. Za določeno število pohodov so dobili nalepke ali značko. Zraven smo priložili še čokolado. Uredili smo tudi knjigobežnico. To je prostor s knjigami, kjer si lahko knjigo vzameš, sposodiš ali vrneš. Iskali smo tudi skriti zaklad, ki nam ga je podarila zavarovalnica Triglav. Po prijetnem druženju in igri, smo se odpravili v dolino. Naše druženje smo zaključili polni lepih vtisov in si obljubili, da se v septembru spet dobimo.

The post Zaključek planinskega krožka appeared first on PD Moravče.

V juniju se je odvijal planinski tabor za predšolske otroke. Odpravili smo se na Pohorje. Bivali smo v Ruški koči na Arehu.

Težko pričakovani datum, ko se bomo odpravili prespat, na tabor, je končno prišel. Otroci so odštevali dneve in se veselili. Že sama vožnja z avtobusom do Pohorja je pomenila velik dogodek. Da ne omenim kovčka v katerem so imeli spakirane svoje stvari.

Prvi dan smo se odpravili od pohorske vzpenjače do Mariborske koče. Vmes smo srečali škrate in si ogledali velike svinjske kopalnice. Ob veselem pomenkovanju smo na cilj hitro prispeli. Takoj nato smo morali seveda preveriti, kje so kovčki in ali so varno pospravljeni v avtobusu. Le tako smo lahko pomirjeni nadaljevali pot.

Po kosilu smo razpakirali stvari ter se odpravili na plezanje. Vsak je imel možnost preizkusiti svoje sposobnosti na varovani plezalni steni. Seznanili smo se z osnovnimi pripomočki, njihovim poimenovanjem. Spoznali smo, zakaj je pomembno pravilno zavezati vrv in zakaj moramo na glavi obvezno imeti čelado.

Poleg plezalne preizkušnje je bila otokom zanimiva tudi hoja ob jeklenici in vrvni ograji. To je bilo za njih nekaj novega in so kljub starosti (3-5 let) vsi zmogli. Ne samo to, razburjenje jih je kar gnalo naprej.

Pri večerji, ob pogledu skozi panoramsko okno, se je razlegel glas: »Sto milijonov metrov smo visok! Poglej!« Ni potrebno veliko, da so otroci zadovoljni. In sto milijonov jih ni bilo. Bili pa smo na 1246 m. Kar smo lahko spoznali ob sicer toplem in vročem dnevu in mrzlem večeru, ko smo iz kratkih rokavov v nekaj minutah vsi imeli oblečene puloverje in vetrovke.

Ni bilo potrebno veliko, da bo otroci zvečer zaspali. In zjutraj so zgodaj odprli oči in pričeli s spraševanjem, ali že gremo hodit. In smo šli po zajtrku. Od Ruške koče po krožni poti do hotela Zarja. Pot poteka skozi gozd in ponuja nekaj kulturnih zanimivosti. Mi smo si privoščili pravljične trenutke ob iskanju in preganjanju škratov, kar ni bilo težko, saj so tod vse pohorske stezice polne mineralnih kamnin, ki se svetlikajo in spominjajo na zlato, ki ga škrati prenašajo.

Popoldne smo tako tudi obiskali škratovo deželo v gozdu, kjer smo jim tudi pomagali zgraditi hišice in urediti bivalno okolico. Dela smo imeli še in še, ravno tako idej, kaj še postoriti.

Po večerji smo imeli »pižama party«. Ker smo se odločili, da ne bomo šli zgodaj spat, smo ob polni luni zopet zapustili naše bivališče ter se odpravili na pohod s svetilkami. Popoldansko ustvarjanje je bilo poplačano, saj smo kmalu zavili s poti v gozd, kjer so nas pričakali vile, v drevesih smo opazovali škratove hiške ter imeli pot osvetljeno  z lučkami. Pravljičnost je dosegla vrhunec, ko smo našli njihovo sladko zahvalo za popoldansko delo.

Naslednje jutro so nas že prišli obiskat starši. Zjutraj je mraz in daljša močna ploha dežja poskrbela, da smo dogajanje prilagodili. Tako so nekateri po podelitvi priznanj odšli. Večino se kljub vsemu zanimalo, kje smo ustvarjali škratkom bivališča. Najbolj pogumni so se tudi vzpeli na Žigartov vrh (1346 m), kot je bilo prvotno načrtovano. Ob vrniti pa smo počasi zapustili kraj, kjer smo preživeli tri lepe dni!

The post TABOR POHORJE – RUŠKA KOČA appeared first on PD Moravče.